… in teče dalje, ne meneč se za hrepenenja, ljubezni in spomine ... le teče in poljublja bregove

 

Reka Drava je sinonim Maribora in je že vse od nastanka mesta močno povezana z razvojem in življenjem v mestu. Vizualni ekološki projekt pod naslovom EKO ART MARIBOR-DRAVA ima že dolgoletno tradicijo, ki teče že osmo leto. (Od leta 2010-2013 je bil projekt del Ekološke akcije Reka Drava v organizaciji Potapljaškega društva Maribor, nato pa je z razširitvijo likovnih dejavnosti postal samostojni projekt.) Letos je z idejo o viziji čiste reke, ki je za ljudi na obeh njenih bregovih vir življenja, pod idejnim vodstvom fotografinje Maje Šivec poleg nje ustvarjalo še sedem avtorjev: fotografinja Barbara Gregurič Silič, slikarka Barbara Kastelec, slikarka Slađana Matič Trstenjak, kipar Marjan Mirt, slikar Ludvik Pandur in slikarki Polona Petek in Mira Uršič. Člani različnih generacij entuziastov, ki verjamejo v pomen čiste narave, so se poglobili v pomen reke Drave.

 

Slovenija očara vsakogar s svojo izvirnostjo in nepozabno lepoto narave, kdor jo doživi, je nikoli ne pozabi. Med posebnosti spada tudi del Drave, ki teče skozi Slovenijo. (Drava je reka v Srednji Evropi, desni pritok Donave. Izvira v severovzhodni Italiji na Toblaškem polju v Pustriški dolini pri mestecu San Candido na Južnem Tirolskem blizu meje z Avstrijo. Teče skozi Avstrijo, Slovenijo, Hrvaško, po hrvaško-madžarski meji in se pod Osijekom pri vasi Aljmaš izliva v Donavo.)

 

Barbara Gregurič Silič (1975, Maribor), od leta 2019 mojstrica fotografije, išče navdih vsepovsod, največji izziv pa so zanjo portreti otrok in ulična fotografija. Njene fotografije izžarevajo posebno ozračje, ki lahko v gledalcu vzbudi asociacijo na oljna platna klasičnih umetnikov ali ga zgolj spomni na izvor besede »fotografija« – slikanje s svetlobo. Njene umetniške fotografije gledalca presunejo z nazorno pripovedjo, ki jo nosijo v sebi, in z nenavadnostjo izbranih motivov spodbujajo k razmisleku o avtoričinem sporočilu.

 

Barbara Kastelec (1976, Kranj) se v svojem ustvarjalnem procesu večinoma drži načel konkretne umetnosti, a jo vse od začetka – poleg skladnosti kompozicije – zanima predvsem notranji vidik podobe. Slikarka naredi vidno tisto, česar naše oči ne zaznavajo, kar ni neposredno evidentno in je šele z njenim delom izpostavljeno pogledu in analizi gledalca. Te strukture in povečave delcev se kažejo kot izvorna vprašanja s področja umetnosti, znanosti in ekologije, v njenih delih usmerjena k viziji prihodnjega obstoja človeštva.

 

Slađana Matić Trstenjak (1985, Doboj, Bosna in Hercegovina) kot samozaposlena v kulturi živi in ustvarja v Mariboru. Na izrazito barvitih slikah z uporabo različnih tehnik, materialov in oblik dosega igrivost, ki pa v prepletanju z naravnimi pojavi deluje simbolično. S svojim izvirnim kolažnim pristopom – z dodajanjem luskastih struktur - gledalcu dopušča, da iz njene vizualne pripovedi lušči sebi lasten pomen. Motive pokrajine in značilne naravne pojave v njej premišljeno abstrahira v mehko oblikovane živobarvne kompozicije.

 

Marijan Mirt (1975, Zagreb, Hrvaška), ki živi in ustvarja v Mariboru, je avtor več javnih skulptur doma in v tujini, ukvarja pa se tudi z računalniškim oblikovanjem, fotografijo in

 

pedagogiko. Zvok tišine, ovit v zelene tone trave, ki se razleza po giacomettijevsko razpotegnjeni figuri, pripoveduje o življenju v sodobni družbi – na osnovi preteklosti. Kiparjev preplet preteklosti in sedanjosti je vedno družbeno kritičen. Tokrat njegovo stilizirano poosebljenje moške figure s simbolično vkomponirano reko opozarja na krhkost in propadanje narave.

 

Ludvik Pandur (1947, Slovenj Gradec) slika tako kot čuti in ne samo tako kot vidi, njegove slike so občutljivi organizmi. Slikarjevi abstraktno asociativni motivi, izhajajoči iz pokrajine (tokrat ob Dravi), se v svoji barvni skali prepričljivo poglabljajo v prostor prav do roba slikovne površine, kjer barvo malodane utopi bleščava svetloba. Slike napolnjuje raznolikost živobarvnih, vehementnih elementov. Slikar njihovo raznoterost in divjanje oblik reke, kjer (skoraj) dominirajo silhuete figure, poveže v trdno, sozvenečo celoto.

 

Polona Petek (1970, Freiburg, Nemčija) v svojih delih sledi tehniki preslikave fotografij in ustvarja slikarske albume. Običajni motivi njenih večjih slik so vedute bližnje okolice, ki jih kot tiha opazovalka spremlja, beleži in interpretira. Fotografirana realnost ji ne zadostuje za ustvarjanje slik s trdno likovno zgradbo, ponuja ji le kompozicijski okvir. Podoba dobi končni videz šele s slikarsko osmislitvijo. Narava s svojo neizčrpnostjo omogoča občutljive slikarske rešitve, a hkrati tudi aktualen protest proti njenemu uničevanju.

 

Maja Šivec (1975, Slovenj Gradec) s svojimi fotografijami pripoveduje: razpoznavnost njene likovne govorice temelji na posebnem odnosu do zgodb. Fotografske serije so zasnovane kot v sebi zaključene izjave, pri čemer imajo posamezni motivi podobno vlogo kot odstavki v pripovedi. Skozi moder abstrahiran triptih (s posebnim fotografskim postopkom) sporoča svoje videnje ljubljene reke, ki ji že več kot desetletje posveča svojo pozornost. Jo vidi skozi očala, ki olepšujejo svet, ali da z njimi bolje vidi pred čim vse jo je treba obvarovati?

 

Mira Uršič (1950, Maribor) je duhovita slikarka, njene podobe so okno v svet spominov. Je slikarka, ki ji nikoli ne manjka novih izzivov, ki jih barva v različnih tonih. Njena dela vselej prežema svojevrstna harmonija. S presenetljivo živimi barvami in raznovrstno, mnogim nerazumljivo simboliko, ustvarja nepričakovane kontekste. Od svojega avtoportreta Mona Lize s prekrižanimi rokami sredi mosta na Dravi do novih spominov na vodi (na Tomaža in Metko) je preteklo veliko časa. Očitno ji največ navdiha daje narava, ki je v njenih delih prevladujoča.

 

Pri razstavljenih umetninah vseh osmih avtorjev ne gre za dramatično apokaliptične vizije, temveč za pogled na (ponekod že) ranjen svet, ki ga je treba zdraviti danes, oziroma za pogled na naravo, ki naj bi taka tudi ostala. Za prikaz čiste, ne onesnažene Drave. Ne gre torej le za prikaz lastnega občutenja grožnje, ki lahko v bližnji prihodnosti postane resničnost, temveč za vero v čist, neonesnažen svet. Drava pa teče dalje, ne meneč se za hrepenenja, ljubezni in spomine ... le teče in poljublja bregove.

 

Tatjana Pregl Kobe

 

 

(RAZSTAVA) Ideja o viziji čiste reke (vecer.com)


Zadnje objave