ART WORKS AVAILABLE FOR EXHIBITIONS

Trije nagrajenci DLUM 2017, Anka Krašna, Marijan Mirt in Janez Rotman se na Židovskem trgu predstavljajo z zanimivo in kontrastno razgibano razstavo, pri čemer jo bodo že po tradiciji nekoliko kasneje prenesli v pordenonsko galerijo “la roggia”. Anka Krašna, ki je prejela nagrado DLUM že četrtič, predstavlja srednje- in velikoformatne geometrijsko-organske abstrakcije v olju na platnu z zanjo posebnim trikromatizmom: rdečo, modro in zeleno barvo, ki v skupnem galerijskem prostoru z Rotmanovimi prevladujoče rdeče in modrimi deli, neredko v kombinaciji z rumenimi odtenki, součinkujejo v kontrastni sinergiji. Anka Krašna na široke barvne ploskve abstraktnih ozadij slika geometrizirane oblike ortogonalnih, diagonalnih ali trikotnih »arhitektonskih« konstrukcij, dopolnjujoč jih s krožnimi, včasih tudi vrtinčastimi organskimi oblikami, kot bi šlo za prispodobo človeške duše ali življenja, simbolizirajoč psihomahijo med razumom in strastjo, zavestjo in podzavestjo, redom in kaosom. Janez Rotman razstavlja najnovejše kolažne kriptograme in nekaj starejših risarskih valovitih reliefov, oboje v zanj značilnih eksperimentalnih tehnikah. Za umetnika značilni valoviti nosilci predstavljajo popolno rariteto na domači likovni sceni, saj gre za lahek inovativni material, ki izvira iz njegove scenografske produkcije, kjer morajo biti kulise zaradi večkratne uporabe lahkotne in hkrati trpežne, možno pa ga je tudi poljubno ukrivljati. Tako ustvarja konkavne, konveksne in gosto valovite nosilce, ki jih lahko po volji poslika, poriše ali prelepi, bodisi v obliki kolažev ali strun. V najnovejših kriptogramih uvaja skrivnostno pisavo na lisasto kolažiranem ozadju, kot bi šlo za starodavne arheološke artefakte. Marijan Mirt, ki je prejel nagrado DLUM že drugič, razstavlja figuralne skulpture iz t.i. Ikarjeve faze v kombinirani tehniki, vključujoč tudi mariborski asfalt, hkrati z obema, lani decembra v Parizu z zlato medaljo nagrajenima deloma. Mitološko zgodbo o padcu nesrečnega Ikarja, ki se je preveč približal soncu, torej božanstvu, kar je plačal z življenjem, dopolnjuje tudi s sodobnim dogajanjem na temo beguncev (Zlomljeno krilo), ki so v upanju na boljše življenje v zahodni Evropi doživeli usoden padec, globoko razočaranje. Pri njegovih samostojnih ali dvojnih ploskovitih, manieristično podaljšanih samostojnih ali redkeje dvojnih figuralnih kompozicijah prevladuje nepestra črna in redkeje bela polikromacija, pri čemer lahko izjemoma zasledimo tudi kakšno rdečo »žrtveno« figuro. 

Mario Berdič