Razstava predstavlja najnovejša kiparska in fotografska dela Marijana Mirta, ki so nastala na študijskem izpopolnjevanju v Parizu leta 2024, ter pregled desetletne slikarske produkcije Irene Gajser. Povezava med črno-belimi fotografijami živalskih skulptur Marijana Mirta in slikarsko abstrakcijo Irene Gajser ni nemudoma očitna ali preprosto razumljiva, a vendarle obstaja. Oba umetnika na svoj način predstavljata stične točke med makro- in mikrokozmosom ter v dveh likovnih jezikih odstirata, kaj se skriva za vrvežem na površju – vrvežem, ki nas zlahka zamoti in prepreči, da bi se posvetili ponavljajočim se vzorcem obnašanja, življenja in vizualnih manifestacij.
Pariz dojemamo kot eno najbolj impresivnih, neštetokrat opisanih in tematiziranih mest, v katerem že dolgo vznikajo najpomembnejše umetniške, literarne, arhitekturne in politične spremembe. Manj očitno je, da je Pariz zasnovan kot mesto, ki obiskovalca s svojo formalno obliko nemudoma sprejme v objem. Nebo je venomer vidno, ne presekajo ga kabli in table z oglasi. Arhitektura je poenotena in le malo je motečih objektov, ki bi prekinili tok pogleda. Velikost in možnosti mesta se obiskovalcem in domačinom razkrivajo postopoma, po plasteh in skozi majhne inserte v življenje, ki prilagajajo zgodbo mesta. Tudi pariški stebrički – objekt, ki ga je Marijan Mirt že tematiziral v svoji kiparski praksi – se prefinjeno zlijejo s svojim okoljem, a hkrati razkrivajo njegovo podvrženost spremembam.
Umetnik se je ob vsakem bivanju v Parizu posvečal predvsem deviacijam od ustaljenega reda mesta. Zvit stebriček (De Rien) je predstavljal kompleksnost bivanja tujca v kulturno zasičenem urbanem okolju, tokrat pa ustaljeno dojemanje Pariza in mest nasploh preizprašujejo divje živali, umeščene v urbano okolje. Raziskovanje soobstoja divjih živali in urbanega okolja funkcionira kot metafora za marginalizirane skupine vseh vrst, ki iščejo načine za integracijo. Živali niso le metafora – sobivanje različnih živalskih vrst lahko opažamo v praktično vseh mestih, še posebej tam, kjer je njihovo naravno okolje drastično okrnjeno. Kontrast in bizarnost tega pojava še posebej izstopata v vizualno visoko urejenem mestu, kot je Pariz. Še bolj fascinantno pa je, da živali – podobno kot marginalizirane skupine – postanejo nevidne za večino prebivalcev, čeprav mesto aktivno, odločilno in nenehno sooblikujejo.
Mesto je s tem ključno spremenjeno: omogočeno je življenje širokega spektra pojavov, ki zaradi svojih premikov in bivanja – pogosto skritega pred očmi množice – uhajajo površinskemu opazovanju formalnih elementov. Enako velja za ljudi, ki v mestu iščejo svojo stabilno pozicijo, premagujejo ovire in ustvarjajo pogosto spregledane zgodbe, pogojene s prilagodljivostjo in neomajnostjo – lastnostmi, ki jih lahko povežemo tudi z lisico.
Z umestitvijo realističnih kipov na različne dele nočnega, izpraznjenega Pariza se umetnik predstavlja kot flâneur: Baudelaireovski mestni sprehajalec, ki se zlije z množico, a ostane mentalno ločen od toka ustaljene družbe. Tako lahko neobremenjeno in pronicljivo opazuje svet okrog sebe ter ga kreativno interpretira. Kipi lisic in divjih svinj na fotografijah delujejo popolnoma resnično – boleče izstopajoči in izolirani od okolja, ki jim je tuje.
Michel de Certeau je v knjigi The Practice of Everyday Life opisal vsakodnevne načine, s katerimi prebivalci mest posegajo v ustaljen ritem sistema, da v monotonost vnesejo kreativnost in upor. Mirtove skulpture, umeščene v okolje, lahko razumemo kot eno takšnih kreativnih taktik in intervencij, pa tudi kot rezultat »pospešitve delovanja živčnega sistema«, ki jo je za mestno življenje diagnosticiral Georg Simmel, Walter Benjamin pa kasneje razvil v teorijo nastanka umetnosti iz nenehnih urbanih šokov.
_____________
Irena Gajser v pregledu svojega desetletnega ustvarjanja predstavlja dela iz Modrega in Rdečega cikla, cikla Ex Supra – Pogled od zgoraj, pa tudi nekatera novejša in cikelsko neopredeljena dela. Njena umetnost se razprostira čez različne likovne izraze, vendar ostaja zvesta abstrakciji, ki se giblje med geometričnim in spiritualnim, mestoma pa nosi tudi podtone Bauhausa.
Umetnica se kaže kot izurjena v številnih tehnikah: informel z vključevanjem različnih materialov, instalacija, kolaž, akvarel, olje, akril, keramika … Prek teh pristopov postane razvidno, da je umetničin cilj predvsem izražanje, tehnika pa raziskovalno podrejena končnemu cilju. V središču njenega zanimanja je vedno geometrija, interpretirana na načine, ki raziskujejo spiritualnost, telo, pokrajine in osebne percepcije.
V abstrakciji je nujno gledalčevo transformiranje videnega v vizualno hipotezo – shemo, skozi katero je zmožen zaznati višjo strukturo v toku dražljajev. Ta proces se lahko nadaljuje v nove abstrakcije in predvidevanja, dokler objektni svet ni jasno opredeljen in povzdignjen v umetnost skozi čutno in čustveno izkušnjo.
V abstrakciji je vedno prisoten tudi določen nivo misticizma oziroma psihološke afektiranosti, saj zahteva daljše subjektivno zaznavanje, telesne odzive in asociacije. Nekateri ključni ustvarjalci abstrakcije so se ozirali k sveti geometriji, toku podzavesti ter redefiniciji vloge barv in oblik kot nosilcev simbolnega pomena: Hilma af Klint, Johannes Itten, Josef Albers. Slednji je v spodbujanju pozornega opazovanja formalnih elementov videl tudi način razvoja etične percepcije, ki omogoča globlje in kritično zaznavanje družbenega okolja.
Irena Gajser sledi tej tradiciji, a črpa iz intuitivne interpretacije geometrijskih oblik. Povezava med makro- in mikrokozmosom se pri njej izraža skozi osredotočanje na oblikovanje dražljajev v osnovne oblike, ki prek interakcije pridobivajo nove asociativne dimenzije. Zaradi poglobljenega raziskovanja in tematiziranja geometrije pogosto izpostavlja odnos med krogom in kvadratom. Kvadrat v njeni umetnosti simbolizira zemeljsko, krog pa duhovno polje; oboje je ozemljeno z organskimi materiali, ki omogočajo celovitost in komunikacijo spektra nians ter oblik med njima.
Čeprav izhodišče deluje binarno, se elementi prelevijo v samostojne realizacije, ki oblikujejo lastna pripovedna življenja in zavračajo togost. Prepletenost, razlivanje, transparentnost, sestavljanje in reduciranost ustvarjajo igro oblik, ki ob formalnih variacijah posameznih ciklov omogočajo najdenje narativnih povezav. V Modrem ciklu denimo ustvarjajo poudarke barve in oblike, ki se pojavljajo tudi v drugih sklopih, kar priča o konsistentnosti njenega izraza, hkrati pa o odprtosti do novih odkritij.
Predstavljena delna retrospektiva tako odpira vpogled v umetničine osebne makro- in mikrokozmos, ki sta v nenehnem procesu preobrazbe in razvoja.
Sara Nuša Golob Grabner