Tudi v tem vsebinskem ciklu, posvečenem srednjeveškemu vitezu Parsifalu, akademski kipar Marijan Mirt nadaljuje s specifično likovno govorico. Kljub temu, da je še vedno predan figuraliki, se zdi, da je vsaka naslednja umetnina iz pod njegovih rok bolj stilizirana, giacomettijevsko razpotegnjena, a v primerjavi s prejšnjimi manj razgibana. Prevladujejo moške postave brez okončin. Vedno višji kipi so postavljeni na izredno tanke in dolge noge, roke so že zakrnele, majhna glava z neizrazitimi obraznimi potezami ni vedno nujno potrebna za končno kompozicijo. Izpostavljen je osrednji del človeškega telesa – trup. V likovnem jeziku je to skorajšnji torzo, ki ga poznamo predvsem iz antične umetnosti. Podobna opažanja je v predhodnem Mirtovem ciklu, imenovanem Ikarija zaznal tudi likovni kritik Mario Berdič in zapisal: »manieristično podaljšane, skorajda silhuetne figure učinkujejo kot reliefi in oble plastike hkrati«.
Kiparjev osnovni material ostaja železno ogrodje, ki ga neredko dopolnjuje z ostanki asfaltnih plošč mariborski cest in pločnikov. Modelira z polimerno glino. Za utrditev vrhnje plasti uporablja tehniko kaširanja (papier-mâché). Nastala umetnina je reciklaža oziroma kolaž različnih snovi, ki so premišljeno sestavljene v novi formi. V primerjavi s starejšimi skulpturami prekritimi z raznobarvnimi akrili, so te temneje patinirane.
Asfaltne površine, ki predstavljajo trup figure s poudarjenim poprsjem ostajajo neobdelane in grobe. Zdi se, da s tem simbolizirajo trdno, odločno ter zrelo osebnost. Vendar glede na način upodabljanja brez rok in po nekod tudi glave bi sklepali, da gre za globjo osebno izpoved. Izbiro literarnega junaka Parsifala, sprva mladega naivnega viteza, ki zraste v odgovornega in hvalevrednega vojščaka, smemo razumeti kot avtorjevo premišljevanje o različnih plateh tako lastnega življenja kot družbe na sploh. Spreminjanje in prilagajanje okolju, izkušnje ter občutki iz preteklosti, negotova prihodnost so Mirtove »besede« likovno izražene v kipih. Z iskanjem in uporabo zavrženega asfalta v urbanem okolju nas zavestno opozarja na ekološko problematiko sodobnega sveta. Z reinterpretacijo grobega materiala v premišljeni kombinaciji s simbolično slikovito k nebu segajočo figuro nam avtor pred oči postavlja podobo posameznika s trdno voljo, da se z njo zoperstavi okolju v katerem živi.
Mag. Mojca Štuhec
