ART WORKS AVAILABLE FOR EXHIBITIONS

V prepoznavnem likovnem izrazu in vsebini slikarskih upodobitev Slađane Matić Trstenjak, katerih tematiko gozda je v najnovejši fazi nadgradila z vedutno in celo kozmično motiviko, se po eni strani zrcalijo odmevi ekspresionizma, ob izraziti ploskovitosti, deformiranem oblikotvorju in izrazito konturo, po drugi strani pa gre za variacije na temo geometrijsko stiliziranega, znakovno simbolnega upodabljanja krajinskih motivov s poudarkom na gozdovih ali posameznih drevesih ter izmenjujočih se poljih in hribih, katerim se v zadnji fazi pridružijo celo stilizirane hiške. Neobičajen je hkratni pojav dvojnih, enako velikih nebesnih teles, torej sonca in meseca ter otroško optimistične rožnate barve, ki je zasedla mesto grozeče črnih partij preteklega obdobja. Kot posebnost nastopajo kolažirani vložki v obliki raznobarvnih iztrganih papirčkov, porisanih z abstraktno, ogljeno ali barvno grafitno, gestualno vibrirajočo risbo, pogosto segajoč ćez okvirje platnenih nosilcev. Umetnica je v zadnjem obdobju torej ohranila svoj slog, vendar je prevladujočo tematiko ekološko ogroženih gozdov dopolnila z bolj pozitivno vizijo človeških naselij in nebeških vizij, prehajajoč v transcendentne sfere človekovega obstoja. Dela, ki jih Slađana Matić Trstenjak razstavlja v Lendavski sinagogi so torej neprimerno bolj optimistična od tistih, ki jih je predstavila v mariborski Sinagogi, saj je grozeči Golem (vojna, holokavst) popolnoma odsoten.  

Kiparski liki Marijana Mirta vedno bolj izgubljajo svojo človeškost skozi zmeraj bolj silhuetno učinkujočimi figurami, z malodane pajkasto podaljšanimi spodnjimi in zgornjimi udi, če slednji sploh še obstajajo.  Umetnik za kiparski material največkrat uporablja železno žico, kot armaturo in železo, tudi zaradi njegovega simboličnega razpadanja, kot posledica rjavenja, a hkrati  tudi ostanke asfaltnih plošč mariborskih (in zagrebških) cest in pločnikov.  V Mirtovem samosvojem likovno motivskem svetu praviloma najdemo izhodišča v antični mitologiji, tako v Ovidijevih Metamorfozah, s poudarkom na zgodbi o Dedalu in Ikaru, ter Odiseji z zgodbo o Polifemu. Če imamo v prvem primeru vsebino padlega človekovega prizadevanja po doseganju nemogočega, z najnovejšo aluzijo na begunce, je v drugem primeru prisotna simbolika človekove slepote, tako v ekološkem kot socialnem vidiku. Dela, ki jih razstavlja v lendavski Sinagogi, pa so še za odtenek mračnejša, kot sta na primer deli Meso brez krvi in Zlomljeno krilo, kjer so ljudem zares odsekani zgornji udi in celo krila, kot simboli človekovega svobodnega uma. Ljudje samo še zbegano in odsotno gledajo v neobstoječo prihodnost, če sploh še imajo oči in glavo. Značilna polikromacija zadnjega obdobja je popolnoma odsotna, ostala je le še bitumenska temačnost splošnega svetovnega stanja.

Mario Berdič Codella, lik. kritik, Maribor september 2019  



No Files Selected for Lightbox.