ART WORKS AVAILABLE FOR EXHIBITIONS

Skupinsko razstavo DLUM 2017 zaznamuje po eni strani nastop številnih novih članov, kar je odlično za nadaljni obstoj društva, po drugi strani pa žal ponovna izguba enega priznanih članov, Ervina Kralja. Njegovo slovo pomeni ne le izgubo dragega prijatelja marveč tudi vsestranskega umetnika in pedagoga, ki je po eni strani z vedutami in krajinami ohranjal v podobah živo slovensko etnografsko in naravno dediščino, po drugi strani pa je opozarjal na krhkost narave, še posebej gozdov oziroma dreves, ki jim je posvečal precejšnji del svojega slikarskega in grafičnega opusa. Franc Berhtold dopolnjuje v novejši fazi grafike s poslikavami in kolažiranjem, ohranjajoč svojo prepoznavno, geometrijsko asociativno abstrakcijo kristaliničnih oblik v odprtih, razsrediščenih mrežastih kompozicijah, praviloma vodoravno orientiranih, kakor v zadnjem ciklu Pozejdonov vrt, iz katerega predstavlja delo Turkizno morje, v prevladujočem modrem, morskem koloritu z učinkom barvnega migotanja oziroma valovanja, ki se nadaljuje v neskončnost stvarstva. Azita Bijol Hedayati je nova članica DLUM, prihaja pa iz Irana, kjer je tudi diplomirala na teheranski likovni akademiji, od tod tudi prežemanje domače tradicije z evropsko moderno v njenem raznovrstnem slikarskem opusu. Geometrijsko abstrakcijo dopolnjuje s figuraliko, vse v mehkih, prevladujoče nežno modrih tonih, kot na primer v meditativnem delu Aramesh (Sprostitev) z navpično orientacijo prehajanja med nebom in zemljo. Tudi Elena Churnosova sodi med novejše članice, ki pa jo zaznamuje študij na likovni akademiji v Sankt-Peterburgu, poleg ljubljanske, pri čemer je ostala zvesta krajinarstvu in figuraliki po navdihu ruskega slikarstva druge polovice devetnajstega in prve četrtine dvajsetega stoletja. O tem pričata tudi dve razstavljeni miniaturi v tehniki akrila na platnu z akvarelnim videzom in preprostim naslovom Narava, tokrat slovenska. Marjan Drev predstavlja novi variaciji vozelnega prostora, ki imata videz arhitektonskih konstrukcij z miniaturnimi človeškimi bitji, ki jih skušajo preplezati, prehoditi ali enostavno bivati v brezizhodni situaciji z reminiscenco na Escherjeve nemogoče prostore, ob relativizaciji višine, globine in širine neevklidskega prostora. Matjaž Duh v svoji najnovejši fazi sicer ohranja strukturalistično obravnavanje slikovne površine, vendar razvija popolnoma nov, samostojen motiv drevesa, grma ali vinske trte, ki postopoma prehaja v adicijsko komponirane gozdove ali ograje, kjer se lahko nahajajo (navidezno) pribite stare naslikane fotografije. Slednje na tokratnem delu nadomešča ogledalo, kjer opazovalec seveda zagleda svoj odraz in se najprej vpraša: Kdo? Lučka Falk ostaja zvesta svoji cvetlični motiviki, vendar lahko v novih delih opazimo vnovičen pojav svetlobno nasičenega, rožnatega kolorita, kot da bi njena duša znova zažarela v optimizmu in duhovni luči, kot smo je bili vajeni, od tod tudi naslov dela: Eden (Raj). Erna Ferjanič je s svojima Sončnima krogoma nadgradila svoje strukturalistične površine v reliefne asemblaže z najdenimi predmeti, tkaninami, vrvmi ipd., pri čemer kombinira barvno simboliko zlate (duhovnost, caritas), rdeče (ogenj, eros) in zelene (flora) v enoten, neprekinjeno ponavljajoč se življenjski krog. Jože Foltin preseneča z
združitvijo krajinske (drevesne) motivike in arheoloških najdišč, povezujoč v likovno celoto klasično slikarstvo v nadzemski sferi z informelom v podzemski sferi, saj je tukaj uporabil granulate in keramične črepinje, pri čemer opazimo blago ekspresivno učinkujoče vrtinčenje celotne kompozicije. Tudi Irena Gajser v novejšem ustvarjalnem obdobju posega po informelovskih materialih, saj jo že od samih začetkov zanima globinska in površinska struktura likovnih objektov, prehajajoč od sadežev in dreves do asociativnih abstrakcij s kombinacijami kvadratnih in krožnih oblik, povezujoč mikro in makro kozmos v enoten (likovni) pojav. Nataša Grandovec je nova članica DLUM s samosvojim strokovnim izhodiščem v anglosaških univerzah, pri čemer se je usmerila v oblikovanje unikatnega nakita, ki pa učinkuje kot samostojne likovne umetnine, sploh če si miniaturne objekte, bodisi organske bodisi geometrizirane, predstavljamo povečane do nadnaravnih dimenzij. Stojan Grauf je umetnik narave, saj so njegova dela tako motivsko kot tehnološko v neposredni povezavi z zemljo, gozdovi in vodami, praviloma z bolj ali manj prikritim ekološkim sporočilom, pri čemer za svoje slikorisbe uporablja predvsem neoporečne naravne materiale, ohranjajoč prepoznavno, ekspresivno lomljeno risbo, četudi kriptografsko, kot v pričujočem ciklu Betnava. Cvetka Hojnik predstavlja s svojimi umetniškimi knjigami pravo rariteto na domači likovni sceni, še posebej zaradi inovativne uporabe najrazličnejših materialov in tematik. Tokrat razstavlja triptih, kjer prvič povezuje svoje črne slikovne površine z grafično barvo tiska na beli površini papirja, tako da z iztrganimi knjižnimi listi, bodisi prilepljenimi v raznih kombinacijah ali pa kot zvitki, pritrjeni s ščipalkami, posreduje vtis nadrealistične, transcendentne grafične delavnice. Milena Houška Pavlin je svoj najnovejši ciklus akvarelov v celoti posvetila begunski krizi, vendar, kot pars pro toto, izključno prebežnikom na ladjah ali v čolnih, ironično poimenovanih Futura, prihodnost, ki pa se iz hrepenenja sprevrže v nočno moro. Begunci so kot brezosebne silhuete ali madeži upodobljeni na okroglih gumijastih čolnih ali plavajoči v vodi, kot da bi oblikovali rožne venčke, seveda nagrobne. Groza in hkrati sramota za t.i. civiliziran zahodni svet! Redžo Kolaković je svojo minulo, nadrealistično občuteno sanjsko tematiko s človeško in živalsko figuraliko popolnoma preobrazil v samostojne makrokozmične prizore z meglenicami, galaksijami, ozvezdji, osončji, planeti, kometi ipd., ki pa so hkrati simboli človeškega življenja, kot je razvidno iz naslovov Dolga pot, Umiranje ipd. A če pozorno pogledamo slikovno površino, opazimo skoraj mikroskopsko droben zlati prah, simbol duhovnega onostranstva. Zmago Kovač že tradicionalno predstavlja svoj dvojni opus, točneje sliko s krajinsko motiviko mističnega gozda in leseni relief valovite reke s kamnitimi vstavki, ki ga je poimenoval Sedem samurajev, navezujoč na znani kodeks moralnih vrednot Bušido, kjer ima meditacija eno najpomembnejših vlog. Zliti se s tišino, postati eno z naravo, bivati v tem trenutku. Figuralika Jasne Kozar posreduje, poleg erotičnega naboja, zmeraj tudi odraz človekove ranjene duše, vendar bolečina ni uničujoča, marveč človeka oplemeniti in omogoči prestop v neko višjo dimenzijo. Tokratno delo Animus je še posebej skrivnostno, saj gre za portretno žensko glavo, ki se razkraja v neskončnost, pri čemer hkrati prestaja metamorfozo iz ženske duše, anime v moško obliko. Albin Kramberger tudi v tehniki akrila na platnu rad posreduje grafični vtis sitotiska, njegove priljubljene tehnike, ohranjajoč hkrati motiviko obalnih biotopov in “kopenskih” krajin, slednjih še posebej pogosto ustvarjenih na likovnih kolonijah, kjer kombinira geometrijsko abstrakcijo z bolj ali manj prepoznavnimi asociativnimi oblikami. Tokratno neobičajno delo Odsevi, pa ustvarja vtis kolažirane čiste abstrakcije z lazurnimi barvnimi nanosi in zakritimi, nepravilnimi geometrijskimi oblikami, posredujoč občutek prodiranja v neskončno globino spominov. Anka Krašna znova posega v perečo socialno problematiko, tokrat v enakopravnost žensk, na primeru burk, ki zakrivajo naravno ali od boga dano človeško telo v vsej svoji lepoti, na račun sprevržene miselnosti, katerekoli, saj so poskusi zatiranja prisotni bolj ali manj v vseh religijah in ideologijah, celo tistih, ki se imajo danes za napredne, a so še včeraj počele isto ali podobno. Katja Majer predstavlja svoj manj znani portretni opus na primeru bronaste glave dr. Franceta Bučarja, slogovno nekje na prehodu med realizmom in ekspresionizmom, s priprtimi usti, kot da bi hotel izgovoriti še besedo, preden se poslovi. Umetnici je uspelo izraziti intelektualno globino cenjenega starosto slovenske politike, ne da bi prešla v patetiko. Slađana Matić Trstenjak predstavlja svoje značilne pokrajine antropomorfnih gozdov, kjer se prelivajo globoko črna ozadja s svetlim, pastelnim koloritom, neredko z rožnatimi poudarki (Črno-rožnato), pogosto dopolnjene z obarvanimi kolažnimi listi, segajočimi preko okvirja nosilcev. Grozljivo temačnost preteklosti (vojna), premaguje svetloba sedanjosti, neugasljiv optimizem umetničine duše.  Marijan Mirt z inovativno tehnologijo in uporabo materialov razvija svoj minuli ckiparski ciklus z antično tematiko Ikarja v smeri keltske mitologije, na primeru Parsifala, ki pa je nenavadno podoben omenjeni osebnosti grške tragedije, ki se je preveč približal Soncu, Bogu in zato moral umreti. Parsifal ali sir Percival, znan predvsem zahvaljujoč istoimenski Wagnerjevi operi, nastopa v valežanski zgodbi o kralju Arturju in svetem Gralu, ponovno v iskanju božanske nesmrtnosti, a pohabljen, v Mirtovi interpretaciji. Vojko Pogačar predstavlja presenetljivo retomotiviko z naslovom konfederacijski YU-konj, kjer je obliko nekdanje skupne domovine Jugoslavije priličil konju, čigar razkosana linijska podoba v tehniki laserskega tiska (zgornji nosilec) in mešane tehnike (spodnji nosilec), spominja na risbe prašičev in goveda v mesnicah z označenimi kosi mesa. Yugonostalgija nekoliko drugače. Luka Popič razvija abstraktne, nizkoreliefne poliptihe v nepestrem črnem in htoničnem (zemeljskem) koloritu s posameznimi pestrimi poudarki, posredujoč vtis geoloških struktur v nekem premogovniku, kjer lahko tu in tam odkrijemo skrivnostno pisavo kakšnega starodavnega rudarja, ki je tam pustil svoje življenje. Omembe vredna je anekdota, ko je nek avstrijski umetnik na otvoritvi v Galeriji DLUM hotel dokaj agresivno, na vsak način vedeti, kašen material je Luka Popič uporabil za svoje reliefe. Res, kakšen? Gregor Pratneker s svojim najdenim in asistiranim prometnik znakom Pozor delo na cesti, ki ga je poimenoval Avtoportret, opozarja na dejstvo, da so tudi umetniki “težki” delavci, ki imajo pač namesto lopate v rokah, recimo, čopič in so zato vredni svojega plačila. Šokantno delo umetnika, ki živi za umetnost, ne more pa živeti od nje. Branimir Ritonja z diptihom Metamorfna lebdenja dokazuje neutrudno raziskovanje zmeraj nove likovne motivike in tematike v svojih fotografijah, pri čemer je tokrat ustvaril pendanta žive in nežive narave, cvetličnega grma in žlindrastih ostankov, ki predstavljata celoto stvarstva v njegovi neprestani metamorfozi. Janez Rotman kot izkušen scenograf venomer eksperimentira z različnimi materiali, kar se odraža tudi v njegovem likovnem opusu, kjer ustvarja popolnoma samosvoje valovite reliefe z op-artovskimi reminiscencami. Barvno žareče migotanje in valovanje prepletajočih se strunastih trakov na slikovni površini tvori sinestetični vtis vibracij ali kozmične glasbe, v tokratnem primeru poimenovane Dobre vibracije. Če naslov prevedemo nazaj v Good Vibrations, dobimo naslov skladbe legendarnih Beach Boysov. Novi član DLUM Stojan Špegel ustvarja nadrealistične, geometrijsko stilizirane krajine, z bolj ali manj prepoznavnimi likovnimi objekti, katerih skrivnostna sintaksa, v okviru sicer harmonične kompozicije, zbuja pri opazovalcu radovednost in željo po razvozlanju sporočila. Oto Vogrin razstavlja sintezo geometrijsko stilizirane vedute z organskimi gorami in oblaki, vendar ima glavno vlogo pri celotni upodobitvi njegov logotip, ploščati ovenček s spiralasto zavitimi rogovi, ki se pojavi kar dvakrat. Prvič na slikovni površini desno zgoraj v krogu, kot bi šlo za sončni simbol in drugič izven slikovne površine, štrleč v levo iz kompozicije, kot bi nakazoval smer kompozicije: Kam so vsi ti bidri šli?

Mario Berdič