ART WORKS AVAILABLE FOR EXHIBITIONS

Associazione culturale "la roggia" iz Pordenona, pod vodstvom Giovanne Lise in Enza di Grazie, je pomemben dolgoletni partner DLUM, tako pri promociji italijanskih likovnikov v Sloveniji kot slovenskih v Italiji, za kar so tudi prejeli Groharjevo nagrado ZDSLU, pri čemer omogočajo razstavljanje članom DLUM in izven tako v matični galeriji v Pordenonu, Razstavišču mestne knjižnice v Cordovadu in ne nazadnje tudi v razstavišču il PILASTRO (Sta Maria della Capua Vettere) v Neaplju. V tretji fazi razstavnega projekta srednjeevropskih umetnikov iz kroga Associazione culturale "la roggia" iz Pordenona sodelujejo: Profunser Hans Peter, Kertz Christine, Roce Boris, Frankovic Maja, Marzuttini Carlo, Sburelin Glenda, Puczynski Robert, Karankiewicz Wlodzimierz, Mirt Marijan, Baumgartner Dubravko, Ledersberger-Lehoczky Elisabeth, Bodis Oxana, Paloczi Zsuzsana. Prva faza je vključevala izključno kiparje, druga faza fotografe in pričujoča tretja faza pa slikarje iz Italije, Slovenije, Hrvaške, Poljske, Avstrije in Madžarske, v teh državah pa so potekale tudi potujoče razstave.

Nekateri umetniki so popolnoma novi na slovenskih razstaviščih, drugi pa so domači kulturni javnosti že znani, kot na primer Marijan Mirt (podpredsednik DLUM), Carlo Marzuttini (žal nedavno umrl), Glenda Sburellin, Christine Kertz in Dubravko Baumgartner.

Pri delih Dubravka Baumgartnerja je iluzija stvarnosti skoraj popolna. Opazovalec dejansko pomisli, da je umetnik nekje v domačem Prekmurju  snel z razpadajoče hiše dele sten, slamnatih streh, vrat, oken, lestev, naokoli ležeče pločevine ali vsaj kakšno desko in jih uporabil za konstrukcijo, verjetno dokaj težke, likovne stvaritve. Podoba je torej zelo podobna steni, še celo omet in ilovica se zdita pristna. In pristno razpadajoče učinkujejo vse stene, opominjajoč nas na smrt, na minljivost vsega. Vsega razen barve, ki je preveč sveža, preveč žareča (včasih, kot inkarnat, skorajda človeško topla), da bi posredovala občutje odmiranja. Nasprotno, opominja nas na nadaljevanje bivanja v duhovni stvarnosti, kjer smrt pomeni le ponovno rojstvo in večno obnavljanje v drugačnih oblikah. Četudi Dubravko Baumgartner opazovalčeve misli z nazivi del, kot so Panonski zidovi, Panonska ikona, Prekmurski timpanon, Gujdekove dveri ipd., usmerja v etnografsko interpretacijo njegovih novejših likovnih ciklov, gre dejansko za meditacijo o smislu in absurdu, življenju in smrti, tostranstvu in onostranstvu, hkrati pa se na prepoznaven način posveča čisto likovnim problematikam tehnologije in upodabljanja z neslikarskimi sredstvi, četudi (zares) na platnu, ob uporabi oljnih barv.  Carlo Marzuttini se že vrsto let ukvarja z zanimivo tehniko konstruiranja nadrealistično občutenih kiparskih objektov iz najdenih odpadnih materialov, predvsem plastike in različnih kovin, ki jih med seboj bodisi zleplja, vari ali spajka, posvečujoč se hkrati raziskovanju specifičnih tehnoloških postopkov in možnosti reciklaže. Pri izbiri tematike ga pogosto navdihuje ljubezen do znanstvene fantastike, predvsem pri robotom ali vesoljskim bitjem podobnih likih, ali pa nagnjenje do tehničnih naprav, kot so motorji, avtomobili, letala, rakete ipd., pri čemer zeraj postavlja tehnološki napredek pod vprašaj. Tako učinkujejo njegova bitja in stroji po eni strani nevarno, po drugi pa so polni humorja, a jih hkrati prežema skrivnostna atmosfera izumrlih civilizacij, ki jih je očitno zapeljal znanstveno tehnološki napredek. Ekološko angažiran umetnik tako opozarja na katastrofalne posledice nekontrolirane industrijalizacije, ki globalno uničevalno neposredno vpliva na postindustrijsko dobo. Marijan Mirt že vrsto let razvija samostojno človeško in živalsko figuro v smeri ekspresivne deformacije s poudarjeno dinamiko gibanja, skorajda v manieristični torziji, po eni strani v različnih antičnih tematskih kontekstih, bodisi mitoloških (Polifem, Pegaz, Dedal, Tri Gracije, Akteon ipd.) bodisi domišljijskih (Pet vizionarjev, Padajoči superheroj) ali arhaično zgodovinskih (Kora, Kouros), po drugi strani pa obravnava prizore iz sodobnega življenja, predvsem sproščujočega ali zabavnega značaja, kot so na primer glasbeniki, baletke, telovadci, tekači ipd. Mirtova figura pogosto spominja na silhuete, ki skrivnostno mečejo lastne sence na steno ali tla, s skorajda nitasto podaljšanimi rokami in nogami, kot bi šlo za daljno aluzijo na Giacomettija.  Umetnik za kiparski material največkrat uporablja železo, tudi zaradi njegovega simboličnega razpadanja, kot posledica rjavenja (na staro zavezo navezujoča ikonografija minljivosti in nečimrnosti - Qohelet: vanitas vanitatum...). Njegova posebnost pa je brez dvoma uporaba železne žice, pri čemer ustvarja telesa kot klobčiče, deloma presevajoče, včasih izvotljene, zmeraj razosebljene s pomenom slehernika (omnis creatura), simbolizirajoč minljivost časa. Če torej primerjamo dogodke skozi vsa obdobja človeške zgodovine, se očitno ponavljajo zmeraj podobne situacije, kot bi umetnik hotel parafrazirati besede znane molitve: sicut erat in principio et nunc et semper... (kakor je bilo na začetku, tako sedaj in vekomaj...). Marijan Mirt se razen s kiparstvom ukvarja tudi z grafičnim  oblikovanjem in slikarstvom, kjer se rad izraža monokromatično, celo nekromatično, upoštevajoč temačnost železa, ki jo kombinira z belino čiste duše.

Mario Berdič