TANGENTA
likovna izložba / likovna razstava
Idejna zasnova: Marijan Mirt
Avtorji besedil: Mario Berdič Codella, Koraljka Čeh
Grafično oblikovanje: Marijan Mirt


Avtorji likovnih del na razstavi: Ernest Artič ART, Elena Churnosova, Matjaž Duh, Erna
Ferjanič, Irena Gajser, Nataša Grandovec, Stojan Grauf, Cvetka Hojnik, Natalija Juhart Brglez, Jože Jurič, Narcis Kantardžić,
Zdravko Kokanović, Zmago Kovač, Jasna Kozar, Katja Kozjek Varl, Albin Kramberger, Alma Lovrenčič, Kaja Lukač, Slađana
Matić Trstenjak, Marijan Mirt, Drago Mom, Samo Pajek, Marko Pak, Vojmir Pogačar, Gregor Pratneker, Branimir Ritonja,
Janez Rotman, Zoran Rožič, Lucija Stramec, Maja Šivec, Stojan Špegel, Jože Šubic, Mira Uršič, Oto Vogrin.
Izložba u galeriji Dvora Trakošćan / Razstava v galeriji gradu Trakošćan,
 

 

TANGENTA

Kolektivna razstava članic in članov DLUM v likovnem razstavišču gradu Trakoščan na Hrvaškem  poimenovana Tangenta (s pomenom dotikalnice dveh držav in narodov), poteka v znamenju vstopa naše sosede v Šengensko območje, kar pomeni, da lahko sedaj čez mejo prosto vstopamo in izstopamo, kar neprimerno olajšuje, ne le gospodarsko, marveč tudi kulturno in umetniško izmenjavo. Sicer pa je  že vstop hrvaške v EU omogočil prenos likovnih del brez dragega ATA-Carneta in zamudne carinske kontrole, kar smo še posebej likovniki in kustosi na slovenskem znali ceniti. V pričujočem razstavišču je DLUM kolektivno že razstavljal, tokrat pa se predstavlja 34 članic in članov z novejšimi deli, ki so drugačna od tistih, predstavljenih na minuli prednovoletni razstavi v matični galeriji DLUM na Židovski ulici v Mariboru. Razstavljena dela lahko uvrstimo v določene motivske sklope, pri čemer prevladujejo krajine in vedute, nekaj je figuralnih kompozicij, nekoliko manj pogoste so abstrakcije, predvsem asociativnega značaja, nenavadne in redke pa so upodobitve vesolja. Takšna je na primer upodobitev Ernesta Artiča z naslovom Singularnost, nanašajoč se na črno luknjo, ki jo je upodobil s pomočjo vehementnih spiralastih potez in drippinga.  V vesolje posega tudi Cvetka Hojnik s sliko iz cikla Temna stran Meseca, z zanjo značilno geometrijsko stilizacijo in strukturalističnim obravnavanjem slikovne površine v varijacijah črnega kolorita. Popolnoma drugačno uporabo granulatov opazimo pri kozmični kompoziciji Alme Lovrenčič na sliki Night's out (Konec noči), kjer se svetloba Meseca umika Sončni. V delu Sama Pajka S prve roke, ki sodi v njegov najnovejši, izrazno nekoliko spremenjen akcijski izraz, lahko opazimo prepletanje, ali bolje rečeno prelivanje vesolja z Zemljo, kot bi šlo za enoten pojav, brez meja. Delo Prebujanje ali Sonce Slađane Matić Trstenjak predstavlja umetničino prepoznavno krajinsko motiviko z učinkom patchworka, pri čemer je tokrat posvetila skoraj polovico slikovne površine domišljijskemu dogajanju na jutranjem nebu. Podobno sintezo zemlje in vesolja lahko najdemo tudi v delu Zorana Rožiča z naslovom Nox Caelum, kar lahko pomeni Noč neba, izhaja pa iz centralne kompozicije latinskega križa. Tudi Stojan Špegel predstavlja zanj sicer nekoliko nenavadno, geometrijsko abstraktno,  vsemirsko podobo z naslovom Sonce 7, kjer se prav tako prepletajo Sonce, Zemlja in Mesec. Med morda najbolj nenavadne vedutne upodobitve na tokratni razstavi, sodi delo Matjaža Duha iz cikla Portali, kot posledica evolucije minulih drevoredov v  skrivnostne, starodavne stavbne, strukturalistično obravnavane konstrukcije.  Tudi Irena Gajser se v najnovejšem ciklu Mesto posveča vedutni motiviki, kot bi šlo za sestavljanko iz trikotnikov, kvadratov in pravokotnikov v prevladujoče zemeljskem koloritu, katerega učinkovanje poudarja še drobna mivka. Sitotisk Grajski trg Natalije Juhart Brglez sodi med izjemne baročne motive imenovane capriccio, kjer umetnik-ca ustvari svobodno kompozicijo iz obstoječih stavb, vendar v poljubni razmestitvi. Domišljijska, obmorska veduta opustošenega antičnega mesta z ogenj in dim bruhajočim vulkanom v ozadju Narcisa Kantarđića asociira na Pompeje, Stabije, Herculaneum ali Neapelj, torej antična rimska mesta, ki so v zgodovini  vsa občutila pogubno delovanje naravnih pojavov. Delo Tisto noč sem jo videl, naslednji dan pa tudi, Ota Vogrina sodi v sklop njegovih najnovejših akrilnih vedut, kamor s pomočjo grafičnega odtisa vkomponira portretno silhueto neke pomembne osebe, tokrat avtoportret, v smislu Oto was here. Med številnimi omenjenimi vedutnimi eksterierji je na ogled en sam interier, to je Atelje Erne Ferjanič, kjer je s pomočjo geometrijske stilizacije upodobila številne časovno prostorske dimenzije njene umetniške ustvarjalnosti. Na razstavi je tudi precej krajinskih upodobitev, ki pa so brez izjeme domišljijske ali asociativne, kot je na primer Vučja jama Stojana Graufa, izdelana z zemeljskimi ali peščenimi granulati (včasih tudi posušene pečke ali plodovi), ki jih umetnik pridobiva iz neposredne okolice narave, v kateri ustvarja. Umetnik narave je tudi Zmago Kovač, ki se razen s slikarstvom ukvarja tudi z rezbarjenjem v lesu, pri čemer pogosto uporablja tudi razno kamenje, kot v pričujoči obešenki Naplavine z osrednjo sferično obliko iz prodnika ter nad in pod njo vodoravno ležeči leseni palici. Naplavinam v tehniki sitotiska in akrila na platnu se pogosto posveča tudi Albin Kramberger, tako kot v tokratnem prepoznavno geometrijsko stiliziranem akrilnem delu Morje, saj gre za umetnika, globoko povezanega z dalmatinskim primorjem.  Globoko duhovno povezanost z naravo venomer likovno izraža tudi  Gregor Pratneker, še posebej z gozdovi, kamor vstopa kot v svetišče, s pogostimi upodobitvami osamljenih sprehajalcev, kot v pričujočem delu Mož s palico, v zanj neobičajnem zemeljskem koloritu. Duhovno doživljanje narave je značilno tudi za celoten opus Lucije Stramec, katere osnovni »likovni  biotop« je prav tako gozd, ki pa ga najpogosteje upodablja v detajlih, kot izrez debel ali vejevja in podrasti, kakor tudi v delu Komplementarna kontemplacija, ustvarjena v nenavadni tehniki belega tuša na bordo rdeči podlagi. Večmedijski umetnik Marko Pak Na tokratni razstavi predstavlja fotografijo iz cikla figovih listov z domačega vrta, ki jih je posnel v sončnem zatonu, z daljšo ekspozicijo in nekoliko premaknjenim fokusom, zato zgledajo zeleni listi, kot bi bili zabrisani v kakšnem prividu ali sanjah. Trakoščanska razstava DLUM uvaja tudi nekatere figuralne kompozicije, bodisi človeške bodisi živalske, vključno z mitološkimi motivi.  Portret starejšega zakonskega para Jožefa Juriča sodi v domeno kuriozuma v njegovem likovnem opusu, kjer se v glavnem posveča naravi, a tudi človeški figuri, vendar ne v tako izraziti podobnosti. Portretna sta tudi doprsja dveh kmetskih žena v obliki diptiha z naslovom Žalost vojne Elene Churnosove, ki nadaljuje tradicijo ruskega krajinarstva in figuralnih kompozicij z etnografskimi posebnostmi, zato predstavlja pravo redkost na slovenski likovni sceni. Zdravko Kokanović Koki se rad udeležuje ateljejskega dela v galeriji DLUM v okviru projekta SAUD, kjer je ustvaril tudi osemdelni slikarski »mozaik« človeških množic formata A4, vključno z malo plastiko v terakoti  z motivom družine, celoti pa je dal naslov Stihovi ljubavi. Naslov olja na platnu Izis in Oziris Jasne Kozar sicer navezuje na egiptovsko mitologijo, vendar pa je grozljiva množica ženskih in moških golih, krvavečih trupel z odsekanimi rokami in nogami  jasen znak vojnih strahot, sicut erat in principio et nunc et semper… Popolnoma drugačno vsebino izpoveduje vehementno, mestoma s polivanjem barve upodobljen, zapeljiv ženski akt Kaje Lukač z naslovom Boudoir, kar pomeni žensko slačilnico ali spalnico, v kateri so dame sprejemale gospode, bodisi zastonj bodisi proti plačilu. Branimir Ritonja predstavlja Arnušo, v Parizu nagrajeno fotografijo na platnu dekleta v ¾ profilu in izključno osvetljenim obrazom, posredujoč poznorenesančni ali baročni vtis chiaro scura, ali še bolje caravaggiovskega tenebrosa. Tudi dvojni, moški in ženski ČB fotografski akt poljub skritega Maje Šivec posreduje etnografsko mitološko vsebino, vendar tokrat domačega, slovenskega bajeslovja s korantom in vilo. K figuralnim kompozicijam sodijo tudi že omenjeni živalski prizori, če pričnemo z v Parizu nagrajenimi trojnimi zajci Marijana Mirta, ki jih je naslovil A Few of the Many (nekaj od večih), saj gre za nastajajočo množico »človeških zajcev«, ustvarjenih s pomočjo 3D tiskalnika, ki simbolizirajo podrejanje enoumju, čeravno je vsak nekoliko drugačen v detajlih. Za Miro Uršič je upodobitev Lisičk zares precedenčna, saj gre za izjemno motiviko mame in mladičke, ki si sredi zasneženega gozda izkazujeta nežnost, v značilnem umetničinem barvnorealističnem slogu. Še bolj nenavadna je mala plastika v mešani tehniki iz keramike in lesa Jožeta Šubica Suckle Fish ali sesalka, ki se sicer prisesa na večjo ribo, vendar ne črpa krvi, kot pijavka, pri čemer jo je umetnik upodobil kot mehkužca. Preostale so še štiri asociativne abstrakcije, kot bolj ali manj stilizirane geometrizacije.  Katja kozjek Varl predstavlja Iskanje prostora v nenavadni mešani tehniki (akril, grafit, pastel) v svojem prepoznavnem, svetlo pastelnem koloritu, posvečujoč se morda najbolj problematičnemu, a tudi najbolj raziskovanemu likovnemu elementu.  Vrtovi Nataše Grandovec sodijo med njen novejši ciklus navpičnih ali vodoravnih »draperij«, ki jih ustvarja posebnim reliefnim kolažiranjem. Diptih iz cikla XXX Draga Moma je primer njegove čiste abstrakcije, kot vzporednega opusa ženskih aktov, kjer tokrat z rumeno barvo prekriva globje, lazurne barvne nanose, kot bi skušal prekriti minula likovna dogajanja.  TanDO Vojmirja Vojka Pogačarja ima obliko nadnaravno velikega 3D Puzzla v obliki asemblaža, ki je neke vrste manjša varijanta ogromne prostorske instalacije Kons(trukcija) miru, pri čemer uporablja neobičajen material stirodur. Tudi Janez Rotman uporablja pri svojem Razpredanju v koloritu grisailla skrajno nenavadno tehniko, grafit na lesu, ustvarjajoč vtis globokega grafičnega tiska oziroma jedkanice. Gre torej za zanimivo, ponovno prestavitev članic in članov DLUM v razstavišču gradu Trakoščan, čigar ime prihaja od nemške besede Drachenstein, zmajev kamen, dokazujoč svojo davno zgodovino, segajoč celo do mitoloških časov.

Mario Berdič Codella, Maribor, feb. 2022